Miroslav Oražem, 13.3.1900-23.7.1975, Plečnikov učenec, slikar, grafik, kipar in arhitekt

Diplomiral je 1927 na arhitekturnem oddelku TF v Ljubljani pri Jožetu Plečniku. Med študijem je delal pri kiparju A. Arhipenku v Berlinu, 1929-30 se je izpolnjeval pri Le Corbusieru v Parizu. V letih 1934-50 je poučeval na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Pritegovale so ga avantgardistične umetnostne smeri, sprva konstruktivizem in kubizem. Javnosti se je prvič predstavil 1924 na razstavi Kluba mladih v Ljubljani s kipom Torzo. Ponovno je nase opozoril leta 1953 na razstavi Društva za dekorativno umetnost v Ljubljani z že docela abstraktno vrtno plastiko pod vplivom H. Arpa in H. Moora. Ukvarjal se je tudi z arhitekturo, notranjo opremo in uporabno umetnostjo. (Iz Enciklopedije Slovenije, 1994)
V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi, v obdobju Bauhausa in tudi kasneje, v času kongresov CIAM, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani prof. Jože Plečnik, ki je veljal z obema svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili. Plečnik je funkcionalistično arhitekturo odklanjal, češ da je preveč razumska in hladna. Že prej, še bolj pa po obisku atenske Akropole leta 1927, se je navduševal nad klasičnimi principi in prvinami v arhitekturi, in to znanje je začel prenašati na svoje študente. »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« Ni sprejemal industrializacije gradbene stroke, bliže so mu bili obrt in tradicionalni materiali. Študente je učil iskanja variantnih rešitev z nenehnim stremljenjem po bolj uporabnem in lepšem ter z navajanjem na trdo delo, tako da se ne bi takoj zadovoljili s prvo ponujeno rešitvijo. Razlog, da je pred drugo svetovno vojno kar petnajst odstotkov Plečnikovih študentov takoj po končanem študiju odšlo delat k Le Corbusieru in njegovemu bratrancu v Pariz, je bila želja po odmiku od tradicionalnih Plečnikovih nazorov, ki študentov, ki so hlepeli po aktualnih novostih, niso mogli zadovoljiti.
V ateljeju arhitektov Le Corbusiera in Pierra Jeannereta na Rue de Sèvres 35 v Parizu je delalo sedem Plečnikovih študentov, Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Poleg njih so tu delali še gradbeni podjetnik Fran Tavčar, gradbeni inženir Janko Bleiweis in arhitekt Feri Novak. Slovenskih arhitektov je bilo v obdobju pred drugo svetovno vojno, ob Francozih, Švicarjih in tistih iz ZDA, tu več kot vseh ostalih iz drugih delov sveta, kar deset, vseh jugoslovanskih pa je bilo sedemnajst. Od hrvaških arhitektov so bili v ateljeju dejavni Zvonimir Kavurić, Ernest Weissmann, Juraj Neidhardt, Ksenija Grisogono in Krsto Filipović, od srbskih pa samo Milorad Pantović in Branko Petričić, če Krunića prištejemo k Plečnikovim študentom. Najprej so v atelje prišli hrvaški arhitekti, kot prva januarja 1927 Kavurić in nato še Weissmann [5]. Kar nekako prezrta je bila tudi razstava »Plečnikovi študenti pri Le Corbusier«, ki je bila 29. maja 2007 v Galeriji Vžigalica (nekdaj KIC Križanke) v Ljubljani. Domnevam, da smo jo prezrli tudi zaradi tega, ker njegovih poštnih znamk pa niso omenjali.

Miroslav Oražem: priporočilo in oblastilo. Predno bomo pisali o seriji, ki jo je Oražem narisal v maju 1945 za »Priključitev Slovenskega Primorja in Istre k Jugoslaviji«, si poglejmo dva dopisa, ki dokazujeta, da je bil Oražem res določen kot edini risar, oblikovalec znamk in vreden zaupanja.
Iz prvega pisma z dne » Ljubljana, 19.V.45« - domnevamo, da ga je prenesel sam Oražem - Narodne vlade Slovenije, Ministrstva za finance, Aleša Beblerja tov. Dr. Mihi Kambiču, ministru za gradnje, Ljubljana /v rokopisu/:

Slika 1. Beremo: »Dragi tov. Kambič! / Pošiljam Ti tov. Oražma Miroslava, arhitekta, ki ga poznam že dolga leta. Priporočam Ti ga kot popolnoma našega človeka. Bil pa je zadnja leta ob strani, se pravi, borbe se ni udeleževal. / Če ti takšnih tovarišev primanjkuje, ga boš lahko uporabil. Kot arhitekt je prav dober. / Iskrene pozdrave! / Bebler.«

Iz vsebine sklepamo, da je bilo kaj kmalu po zasedbi /osvoboditvi/ Slov. Primorja in Istre 1.maja 1945 določeno, da se naredijo tudi posebne priložnostne znamke.

Slika 2. Prvih 5 znamk za predvideno »Priključitev Slovenskega Primorja in Istre« k Jugoslaviji leta 1945.

V zavesti ljudi, predvsem Primorcev, je bilo, da kot zmagovalcem Jugoslaviji pripada ozemlje Slovenskega Primorja in Istre. Zato je arhitekt Oražem začel kmalu po koncu vojne z izdelavo znamk. Predvidel je 5 znamk z motivi Reke, Pulja, Gorice in Rovinja ter zemljevidom celotnega Slovenskega Primorja in Istre – kot dela Jugoslavije. Sklepamo, da je v to serijo vključil tudi motiv za avionsko pošto »galeba«. Povejmo tudi to, da so vse znamke spodaj imele napis JUGOSLAVIJA JYгOCлABиJA. Pripravil je tudi tri motive z nošami (Slovenije, Dalmacije in Makedonije), a žal nismo mogli ugotoviti namena. Imajo pa vsi tri motivi nekaj skupnega: obe republiki in pokrajina so pravi preporod doživele prav v letu 1945. Tudi te znamke so imel napis Jugoslavija v latinici in cirilici. Kot zanimivost povejmo, da nobene od teh znamk nimajo označene valute (npr. Lire ali Din). Samo pri osnutku za »Priključitev Slovenskega primorja in Istre « k Jugoslaviji (jugoslovanska je izšla 16. septembra, 1947) je označeno 10 din. A ta osnutek ni bil sprejet, pač pa zelo podoben oblikovalca Vicića.
O samih zgodovinskih dejstvih lahko veliko preberemo tako na spletnih straneh, kot v kaki knjigi iz knjižnice. Je pa res, da je zelo težko dobiti objektiven opis dogodkov. Zame je še najboljša knjiga izpod peresa A.C. Novaka, Trieste 1941-54, La lotta politica, etnica e ideologica /Trst 1941-54, Politični, etnični in ideološki boj/ zal. Mursia, 1996. Res je dostopna samo v italijanščini, a obstajajo tudi izvodi v angleščini v več slovenskih knjižnicah! Žal slovenskega prevoda ni!
Poglejmo si drugo pismo z dne 21.6.1945 – vidimo ga na Sl. 3. To je pooblastilo, ki ga je poslal dr. Aleš Bebler, Narodna vlada Slovenije, Ministrstvo za finance, tov. Oražmu:

Slika 3. »Pooblastilo. / Pooblaščam tov. Ing. Oražma Miroslava, da ima polno moč pri naročilu za tisk poštnih znamk in vodstvo pri njih izvedbi. / Smrt fašizmu – svoboda narodu! / Minister za finance / Dr. Aleš Bebler.

Kot beremo, je imel tov. Oražem proste roke pri izbiri motivov in tiskanju znamk. Sam je tudi izbiral naklade in motive, ki so se večkrat menjali, tudi zaradi hitro se spreminjajočih političnih dogodkov.

Miroslav Oražem, slikar osnutkov prvih slovenskih znamk na Primorskem.

Pravi filatelistični razcvet sta Slovensko Primorje in Istra doživela, ko smo prvič 15. 8. 1945 na štirih znamkah prebrali slovensko besedo. Na primorske pošte so prišle znamke z motivi krajev in običajev ter z dvojezičnim napisom Istra / Slovensko Primorje – Istria / Littorale Sloveno. To so bili primorski “verigarji”. In Oražma lahko štejemo za »Vavpotiča« prvih slovenskih znamk na Primorskem leta 1945.
Znamke so bile tiskane v Ljudski pravici v Ljubljani. Osnutke zanje je pripravil prav Miroslav Oražem. Naslednje izdaje so tiskali v spremenjenih barvah in vrednostih še v Zagrebu in Beogradu. Pozneje so se za celotno ozemlje cone B Julijske krajine uporabljale jugoslovanske znamke s pretiskom v treh vrstah »Vojna uprava / Jugoslovenske / armije«. Do 15. 9. 1947 je bilo v uporabi 108 pomožnih, rednih in portovnih znamk. Vse vrednosti so bile v (jugo)lirah.

Slika 4. Dopis PD Ljubljana, 7.junija, 1945.

Iz dopisa z dne 7. junija 1945 Poštna direkcija (PD) v Ljubljani (Sl. 4) obvešča tiskarno in slikarja za izdajo 5,000.000 poštnih znamk v (jugo)lirah za Slovensko Primorje. Tipkopis je Oražem večkrat popravil in dopolnil z imeni znamk, velikostmi, nakladami in sicer:

Osnovni predlog je zajemal 10 znamk, z dvema dodanima in eno črtano pa 11. Znamke so bile predvidene za izdajo v naslednjih dneh. Kot vemo, pa so se dogodki odvijali nekoliko drugače. Izpadla je znamka »zmaga« za 50 Lir, ki jo vidimo na Sl. 5. Prav tako tudi ni bilo predvidene priključitve Trsta, zato ni bilo znamke za 1 Liro Sv. Just (Trst). Danes jo poznamo le kot »neizdano« v rjavi in rdeči barvi, rezano in/ali zobčano. Pismo je bilo namreč poslano preden, se je morala jugoslovanska vojska umakniti za Morganovo črto, 12.6.1945. Vojaška uprava J.A. (VUJA) pa se je prestavila na Reko. S številko in poševnico je označen prvotni tipkopis. S številko in okroglim oklepajem predlog Oražma. V poševni pisavi so označene znamke, tako kot so danes v katalogu!

Slika 5. Zmaga, osnutek neizdane znamke za 50 Lir.

Popravljene naklade skupaj ne dajo več 5 milijonov kosov, ampak manj. Očitno je avtor menil, da so prevelike. Če pa pogledamo naklade v katalogu, vidimo, da so le-te še nižje. To pa zato, ker se je precejšnje število znamk uporabilo za pretiske (0,50 lir na znamki za 20 Lir in 2 Lire na znamki za 30 Lir) ter za porto znamke (1 na 0,25 lir; 4 na 0,50 lir; 8 na 0,50 Lir; 1 na 0,50 Lir in 20 na 0,50 Lir). Prve štiri znamke so izšle že po dveh mesecih in sicer 15.8.1945 (0,25/ grozd; 0,50/ osel, pred pristaniščem na Reki, 2/ Devin; 10 Lir/ orači na polju v Cepiću), naslednje 13.12.1945 (1/ zidarji-rekonstrukcija domovine; 5/ rojstna hiša Vladimirja Gortana v Beramu; 20 Lir/ morje-jata tun) ter zadnje 24.12.1945 (1,50/ oljčna vejica; 4/ barka, pristanšče in arena v Pulju-Pola; 30 Lir/ Solkanski most). Vidimo, da se začetni spisek 10-tih znamk nekoliko razlikuje od dejanske prve izdaje. Ne vemo, kaj je slikar mislil s »Hrv. Istra in Slov. Istra«? Zanimiva je tudi zgodba o dveh t-jih. V vseh izdanih znamkah je beseda »littorale« zapisana z dvema t-jema. Očitno so napako popravili šele pri neizdani znamki Sv. Just-Trst za 1Liro, kjer je pravilno zapisano »litorale« (Sl. 6). Baje se je v poli znamki slikar tudi podpisal: O v notranjosti pa je mali M!

Slika 6. Sv. Just, Trst, osnutek neizdane znamke za 1 Liro.

Miroslav Oražem ponatis znamk: Čeprav se je pokazalo, da so naklade višjih vrednot ostajale v zalogi, je Poštna direkcija na Reki pripravila ponatis istih znamk v nekoliko spremenjenih barvah! Filatelisti jo poznamo pod imenom »Zagrebška izdaja«. Gospod Oražem je menil, da mu od naklade pripadajo tudi »avtorske« pravice in je najprej pisal Denarnemu zavodu Slovenije (Slika 7).

Slika 7. Oražem piše: Denarni zavod Slovenije / Ljubljana / Po zakonu o avtorskem pravu mi pripada za drugo naklado znamk Istra-Slov. Primorje naknaden honorar od napravljenih osnutkov. / Ker je bil honorar za osnutke nizek, prosim, da se mi izplača za drugo naklado znamk po 1000,- za komad, kar znese skupno / Din 10,000.- /deset tisoč dinarjev/. / Smrt fašizmu – svoboda narodu!

DZS mu je ljubeznivo odgovoril, da niso pooblaščeni za izplačilo (Slika 8)!

Slika 8. Denarni zavod Slovenije / Ljubljana, dne 22. marca 1946 / Potrjujemo prejem Vašega dopisa z dne 22. t.m. ter Vam glede zahtevanega naknadnega honorarja sporočamo, da takrat, ko Vam je bilo poverjeno delo za osnutke znamk Istra, Slov. Primorje ni bila dogovorjena količina teh znamk, ki se ima natiskati. / Ker so bili vaši tozadevni računi svoj čas od nas v redu honorirani, Vam iz naslova avtorskih pravic ne pripada noben nadaljni honorar in tudi nismo pooblaščeni, izplačati Vam iz tega naslova nadaljne zneske. / Prosimo Vas, da to vzamete na znanje in Vas pozdravljamo. / Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Zatem se je dne 2. aprila 1946 obrnil še na Poštno direkcijo na Reki, ki je bila v sklopu VUJA in ki mu je odgovorila v srbo-hrvaščini in v duhu tedanjega časa (Slika 9).

Slika 9. Vojna uprava J.A. / DIREKCIJA POŠTA / Rijeka 9.IV.1946 /Predmet: / Ing. arh. Oražem Miroslav / Ljubljana / U vezi Vašeg pisma od 2. aprila 1946 god. Povodom Vašeg traženja honorara za II. Emisiju maraka »Istra-Slovensko primorje«, saopćava Vam se, da je Vojna Uprava J.A. stala na stanovište, da Vam isti ne pripada, pošto je isplatom nagrade za izradu slika za I. emisiju država iste otkupila i postala njihov vlastnik, te u ovom slučaju ne može biti pozivanja na zakon o avtorskom pravu, osoboto u ovim momentima, kada svaki svijestan gradjanin treba da svojim ličnim i dobrovoljnim radom što više doprinese na obnovi naše opustošene zemlje. / S.F.-S.N. / Direktor / (Ing. Adam)

Večkrat sem se spraševal, kaj je bil vzrok, da se Oražem kot oblikovalec slovenskih oz. jugoslovanskih povojnih znamk ni pojavljal še pozneje. Morda bomo iz vsebine zadnjih treh pisem dojeli, zakaj ne: ali sam ni želel več sodelovati, ali ga pošta ni več pozvala. Žal tega ne bomo nikoli izvedeli!

Miroslav Oražem: Kako so nastale znamke? Prav je, da še nekaj povemo o samem nastajanju znamk. Vedimo, da se je to dogajalo takoj po končani vojni, ko je primanjkovalo vsega. Gospod Oražem je vse svoje skice delal na (delno prozoren) paus papir s svinčnikom, redko s tušem (črnilom). Osnutke znamk je risal v barvah na bele risalne liste. Le-te je nalepil na kartonasto podlago. Kako je izbiral motive (za enkrat) žal ne vemo, morda iz fotografij, ali pa iz razglednic? Seveda si takrat ni mogel pomagati z računalniško grafiko ali omrežjem. Vse je moral narediti/narisati na roke sam: izbrati motiv, ga skicirati, pobarvati, izrisati številke, izdelati osnutke s (vodenimi) barvicami na velikost A4. V seriji Slovensko Primorje in Istra sta dva motiva, ki ju je sicer narisal, a nista prišla do končne realizacije. To sta »smokva« in »kmečki par«. Še nekaj o osnutku za znamko »zmaga«. V njegovi zapuščini sta dva motiva »zmage«, eden z »goseničarjem, partizanko, zastavo in zvezdo«, eden samo s »partizanko, zastavo in zvezdo«, oba osnutka sta za 50 Lir. Očitno je prevladal bolj udarni motiv: »goseničar, partizanka, zastava, zvezda«. Omenimo še, da je pripravil tudi več motivov »rib«, »Solkanskega mostu«, in »ladje v Pulju«.
Ker imamo možnost pogledati v celotno zapuščino arhitekta Oražma, lahko na primeru pokažemo, kako je nastala na primer ideja o znamki »smokve«. Ta je bila predvidena za 0.25 Lire, a ni bila realizirana. Zato sta nam je na razpolago kar dva osnutek za to znamko. Pa pojdimo po vrsti. Ko je Oražem dobil dopis poštne direkcije (glej Sl. 4) in pooblastilo, se je lotil načrtovanja vsebine znamk. Iz njegovih beležk preberemo, da je bila smokva najprej znamka za 10 Cent (0,10 Lire) in znamka 0,25 Lire bi bila »grozd«. K znamkama 0,50 Lire »jadrnica« ter 1,- Lira »Solkan« je dopisal »najbolj nujno«. »Druga po nujnosti« pa je bila 2,50 »grad Devin«. Za 5 Lir je predvidel več motivov: kmetija (Beram), drvar, rudar, osel, krava, ovca«. Motivov za 10, 20, 30 in 50 Lir še ni imel izbranih, je pa zanje predvidel: jadrnico, most v Solkanu, grad v Devinu. Naslednji njegov rokopis /žal datuma ni/ nosi že nam bolj znane in dokončne motive: 0.25 Lire grozd, 0.50 osel, 1 Lira obnova (zidarji), 1.50 oljka, 2 Devin, 4 Pola (uporablja italijansko ime), 5 Lir Gortan (njegov rojstni kraj je Beram), 10 orači, 20 ribe, 30 Solkan, 50 zmaga (na rahlo zabeleženo). Na listku ima tudi zapisano: fotograf Mlekuš Riko, Celje, Slomškov trg 3. Iz tega lahko sklepamo, da mu je g. Mlekuš dostavljal fotografije objektov, ki jih je uporabil za idejne zasnove. Žal teh fotografij ni v zapuščini, morda pa se bodo kdaj našle! Motive iz fotografij je prenašal prostoročno na list tako, da je uporabil mrežo /raster/ na (prozornem) pausu. Takih papirjev z različno velikimi mrežami je kar nekaj!

Slika 10. Skica za znamko »smokva« (na pausu).

Ko je imel fotografije ali slike motivov, se je lotil risanja. Na Sl. 10 vidimo skico smokve. Končni osnutek sicer neizdane znamke za 2,50 Lire pa vidimo na Sl. 11. Osnutek je narisan v velikosti A4.

Slika 11. Končni osnutek neizdane znamke »smokva« (na risalnem papirju).

V celotni zapuščini je 24 osnutkov (neizdanih) znamk in več kot 100 skic, od zelo majhnih (5 x 5 cm) pa do velikosti A3. Vemo, da je Oražem delal tudi denar za Gospodarsko banko za Reko, Istro in Slovensko Primorje, ki se je tiskal v Zagrebu, v ulici Frankopanskega. Teh končnih osnutkov je 7 in kakih 100 skic.

Miroslav Oražem, zapuščina. Njegova zapuščina obsega risarsko mapo z množico skic vseh znamk in nekaj osnutki le teh. Predvsem tistih, ki niso bile ali realizirane ali niso prišle v poštno uporabo (Sv. Just, Trst, 1 Lira; zmaga 50 Lir). Skice znamk je avtor delal tako za Slovensko Primorje in Istro, kot tudi za Jugoslavijo! Zanimiva je znamka za 5 Lir (fotografski posnetek), kjer se je prvotni napis pod sliko glasil: R. kuća V. Gortana … Vermo! Tekst danes na znamkah se glasi: Rodna kuća V. Gortana ….Beram. To pomeni, da so se osnutki za znamke spreminjali. Ker je v zapuščini tudi precej skic številk, sklepamo da so nominalne vrednosti »sproti« prilagajali.
V zapuščini so tudi skice jadrnice v krogu. To sliko pa najdemo na bankovcih, ki jih je izdala »Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko Primorje leta 1945 v (jugo)lirah: 1/ partizanka, 5/ barka z enim jadrom, 10/ barka z enim jadrom, 20/ barka z dvema jadroma, 50 barka z enim jadrom, 100/ barka z dvema jadroma, 500/ barka z enim jadrom in 1000/ orač/jadrnica.
Vse risbe, osnutke, skice smo označili z odtisom ES 7!

Miroslav Oražem: 75. obletnica prvih slovenskih znamk za Slovensko Primorje in Istro bo zaznamovana s priložnostno znamko. Pošta Slovenije jo bo izdala predvidoma 13.7.2020.

Viri:
1.Osebni arhiv Miroslava Oražma.
2.»Tergeste«, catalogo speciale, A. Bornstein, Trst, 1. izdaja 1949-50;
3.Katalog poštanskih maraka jugoslovenskih zemalja, Biro za pošt. marke, Beograd, 1974;
4.Slovenika, Velikanje, 2015;